Danes ponoči sem se skozi prazno Ljubljano vračal domov in razmišljal, da so se do sedaj vse moje genialne poslovne ideje izkazale za bolj neuspešne. Evo, v tem pa ravno dobim obvestilo, da se je prodala še ena igrica PuckFun, ki sem jo 8 mesecev sestavljal leta 2003 in do sedaj prodal okoli 15 izvodov. Kupil jo je gospod Castaneda iz Mehike.

Medtem, ko sem bil na Kitajskem in na Tibetu je igrica samevala, letos januarja pa sem dal ven novo različico z novim sistemom licenciranja. Prej je imela demo različica precej omejeno funkcionalnost brez časovne omejitve, sedaj pa je neokleščeno igrico možno preiskušati 30 dni. Od 108 uporabnikov se je za nakup odločil eden. To pomeni skoraj 1% “conversion rate”, kar je kar dober rezultat.

Če pogrešaš Shufflepuck Caffe in bi se v teh sivih dneh rad igral z marsovcem, morko deklico, sneženim možem in ostalimi junaki, pridi sem.

Danes je kitajsko novo leto. Ravno se pripravljam na predvanje “Tibet in Kitajska”, ki ga bom imel popoldne pri Amnesty International. Ob tem sem se spomnil na članek, ki sem ga napisal poleti v Pekingu in se mi zdi primeren tudi za današnji dan:

Ze nekaj casa nameravam napisati nekaj o Tibetu in Kitajski, pa ne najdem prave inspiracije, niti obcutki se ne uspejo izoblikovati v konkretne misli in besede. Namesto tega se sladoledi pridno en za drugim topijo v mojih ustih in rezervni kilogrami nabirajo okoli pasu. A morda bo danes - na 70-ti rojstni dan Njegove svetosti Dalaj Lame - drugace. Ce ne drugega je vredno vsaj poiskusiti.

Njegovega rojstnega dneva tu ne smemo praznovati; njegova slika je v Pekingu tako nezazeljena kot v Lhasi. Kljub temu sem bil zjutraj prijetno presenecen, ko sem odprl spletno stran CNN in na naslovnici zagledal njegov nasmejen obraz; ob pozivu, da naj na srecanju voditelji osmih najbogatejsih drzav sveta namenijo pozornost zmanjsevanju revscine v manjrazvitih delih sveta. “Ni dovolj le zmanjsevati trpljena”, pravi, “ampak tudi deliti vse dobro kar imamo z drugimi.”

Kljub temu, da gre celotni internetni promet prek vladnih filtrov ta novica ni bila zablokirana. Pred leti je bila spletna stran CNN na Kitajskem v celoti prepovedana. A to je postala blamaza za podobo spodobne in sodobne drzave, kakor zeli Kitajska nastopati v mednarodnem okviru. Prepoved je bila preklicana, za ceno tega, da se notri spusti tudi kaksna kriticna informacija.

V domacih medijih se to zgodi le na zelo kontroliran in selektiven nacin. Za primer, v casopisu je bilo objavljeno porocilo vladnega revizorja, da so razna ministrstva in druge institucije v lanskem letu nenamensko zapravile oziroma pokradle za dobro milijardo dolarjev sredstev. Medtem, ko 16. obletnica pokola studentov na Trgu nebeskega miru 4. junija v medijih ni bila omenjena niti z eno samo besedo, kot da se nikoli nic ni zgodilo. Nasprotno se krutosti japonske okupacije Kitajske izpred sestdesetih let vsakodnevno v vseh detailih in enostranskosti pogrevajo v stevilnih televizijskih serijah in filmih.

Z lastnimi napakami se je tezko soociti, svoje bolecine se je tezko dotakniti; lazje je upati, da jo bodo pokopale plasti casa; da bomo ob mnozici trenutnih distrakcij pozabili neprijetne stvari iz preteklosti. In najbrz jih bomo res.

Kakorkoli ze, na svoj sedemdeseti rojstni dan je Njegova svetost se vedno kitajski drzavni sovraznik stevilka 1. Kitajska se lahko tega veseli. Ce je tvoj glavni sovraznik prijeten budisticni menih in ne kaksen neobrit terorist, si kar na dobri poti. Uradno je njegova slika na Tibetu prepovedana, a v razlicnih krajih policija to prepoved izvaja z razlicno doslednostjo. Na nasem koncu lahko najdes sliko Njegove svetosti skoraj v vsaki hisi, v templjih, po vaseh na stenah kaksne trgovine ali restavracije. Policaji so vecinoma Tibetanci in menda se tudi pri njih doma na steni smehlja Dalaj Lama. V javnosti Tibetanci namesto njegove fizicne podobe pokazajo sliko Chenrezija, Bude socutja, za katerega poosebljenje Njegova svetost velja. Za Tibetance je on se vedno njihov prvi in edini duhovni voditelj; njegova odsotnost njihova najglobja bolecina.

V zadnjih letih je Njegova svetost naredil stevilne korake k temu, da bi svojo vizijo za prihodnost Tibeta priblizal kitajski viziji. Popolnoma se je odrekel teznjam po neodvisnosti in se zavzel za Tibet v okviru ene Kitajske. Vcasih izgleda, da kitajske oblasti tega niso opazile, a upam da gre le za previdnost in zakasnitev, ki je potrebna za to, da se notranje spremembe vidno manifestirajo navzven.

Skupaj s tem, da je Tibet del Kitajske se je zgodila ena zanimiva stvar: Kitajska je postala del Tibeta. Tibet s svojo velikostjo, praznostjo in nerazvitostjo daje celi drzavi nujno potrebno ravnotezje; Tibet je Kitajsko vzel v svoj objem, v svoje varstvo. Ne s pametjo, denarjem ali vojsko, ampak na nekem drugem bolj elementarnem nivoju. Buda socutja ne more spregledati srece in trpljenja 1400 milijonov ljudi. Zato bo vse v redu - kolikor je v tem svetu, kjer se stvari neprestano kvarijo, to pac mozno.

Lepo pa bi bilo doziveti, da bi se bolecina Tibeta razresila za casa zivljenja Njegove svetosti Dalaj Lame; da se ta odprta rana ne bi po nepotrebnem prenesla se v naslednjih nekaj desetletij.

Prevroce je za jasne misli… Naredil sem razglednico iz Pekinga.

V časopisu Dnevnik sem prebral zanimive besede novega Papeža Benedikta XVI:

“…človek [je] ustvarjen za ljubezen. To se sprva kaže predvsem kot erotika med moškim in žensko, šele kasneje pa postane agape oziroma darovanje samega sebe drugemu, kar je pravzaprav prava narava erosa.”

Spolno poželenje je ena najmočnejših sil v človeškem življenju; a pogosto ji pripisujemo neko banalnost in nizkotnost, pogosto se je bojimo ali poiskušamo manipulirati z njo. Zato je ne uspemo doživeti kot klic srca k preseganju ozkih meja obsedenosti samega s seboj, kot klic k darovanju vsega kar si in vsega kar imaš v dobro vsega sveta. Če spoznamo kaj v resnici je, bo vsaka gola rit na reklamnem panoju, vsak poljub, vsaka erekcija in vsaka vroča muca opomnik, da sta ljubezen in nesebična dobrota prava narava človeka.

“List z moje mize” je moj nov blog, preprost, bel list papirja na leseni podlagi, ki me spremlja že kakšnih sedem let.

Bilo je neke noči, ko sem bil na poti domov. Delel sem pozno in to je bil zadnji avtobus tistega dne. Večina sedežev je bila že zasedenih. Vsedel sem se poleg mladega dekleta. Nisem je pogledal. Gledal sem naprej, na cesto posejano z drobnimi lučmi, njen neizostren obris je bil  v kotu mojega očesa.

Tako smo se peljali. Še vedno sem gledal drugam, toda zavedal sem se njene prisotnosti. Sedela je zraven mene in se me dotikala. Pustil sem napetostim in raztresenim mislim, da so odšle in neredile prostor za njo. Začutil sem jo še močneje in se vprašal:

Kje vse je že bila, kaj vse še bo? Koliko veselja in razočaranja, upov in strahov je že nosila v svojem srcu, koliko jih še bo? Kolikokrat je že ljubila, kolikokrat izgubila in kolikokrat še bo?

Bila mi je tujec, a vendarle blizu. Živo bitje, prav tako kot jaz. Začutil sem toplino v sebi in jo v mislih objel…

Iz zamišljenosti me je prebudila ona. Vprašala me je za čas. Ozrl sem se na uro in nato pogledal njo. Pol enajstih sem dejal, ona pa se je nasmehnila in rekla hvala.

Objem

Objamem te
In stisnem k sebi.
Začutim toploto tvojega mehkega telesa
In nežno bitje srca.

Sedaj, ko sva objeta
In se stisneš k meni,
Se zavem resničnosti tvojega življenja,
Radosti in trpljenja.