Bilo je neke noči, ko sem bil na poti domov. Delel sem pozno in to je bil zadnji avtobus tistega dne. Večina sedežev je bila že zasedenih. Vsedel sem se poleg mladega dekleta. Nisem je pogledal. Gledal sem naprej, na cesto posejano z drobnimi lučmi, njen neizostren obris je bil  v kotu mojega očesa.

Tako smo se peljali. Še vedno sem gledal drugam, toda zavedal sem se njene prisotnosti. Sedela je zraven mene in se me dotikala. Pustil sem napetostim in raztresenim mislim, da so odšle in neredile prostor za njo. Začutil sem jo še močneje in se vprašal:

Kje vse je že bila, kaj vse še bo? Koliko veselja in razočaranja, upov in strahov je že nosila v svojem srcu, koliko jih še bo? Kolikokrat je že ljubila, kolikokrat izgubila in kolikokrat še bo?

Bila mi je tujec, a vendarle blizu. Živo bitje, prav tako kot jaz. Začutil sem toplino v sebi in jo v mislih objel…

Iz zamišljenosti me je prebudila ona. Vprašala me je za čas. Ozrl sem se na uro in nato pogledal njo. Pol enajstih sem dejal, ona pa se je nasmehnila in rekla hvala.

Objem

Objamem te
In stisnem k sebi.
Začutim toploto tvojega mehkega telesa
In nežno bitje srca.

Sedaj, ko sva objeta
In se stisneš k meni,
Se zavem resničnosti tvojega življenja,
Radosti in trpljenja.