List z moje mize

S prijateljem sva bila na večerji Pri Pavli v stari Ljubljani. Za desert nama je prijazna gospa, ki je stregla, ponudila jabolčni štrudel. Štrudel mi je totalno pasal, a sem prej vprašal koliko stane. 400 sit. Zdelo se mi je preveč, zato sem ga odklonil.

In potem ugotovim: “Ej, želim si štrudel, a mi je 400 sit preveč. Kaj to pomeni? Da sam zase verjamem, da nisem vreden niti enega štrudla! Kako bom lahko kdaj bogatejši, če pa nisem vreden niti tega? Verjamem, da s tem šparanjem ustvarjam bogatstvo, v resnici pa je to navadna mentaliteta revnosti in ne-vrednosti.”

Takoj sem šel do gospe in naročil dva štrudla. Bila je vesela in me je pobožala po roki. Štrudel je hitro prinesla in povedala, da nama je odrezala dva ekstra velika kosa!

3 komentarjev to “Štrudel”
ill-advised, February 11th, 2006 ob 2:05 pm

Eh, to je pa navaden bullshit. Če ti je 400 SIT preveč, to ne pomeni, da sam zase verjameš, da nisi vreden niti enega štrudla, ampak da za tisti štrudel verjameš, da ni vreden 400 SIT. Oz. da zase verjameš, da ti občutki, ki bi ti jih tisti štrudel povzročil, ne pomenijo toliko, da bi bil pripravljen v zameno zanje plačati 400 SIT. Nič več in nič manj kot to.

Šparanje pa dejansko lahko pripomore k ustvarjanju bogastva. Če bi človek živel kolikor toliko pod svojimi zmožnostmi, vsak mesec nekaj prišparal in tisto vlagal, bi se mu sčasoma (beri po nekaj desetletjih) lahko nabral kar spodoben kupček denarja (alias obrestno obrestni račun dela čudeže).

Pujsa, February 18th, 2006 ob 9:21 pm

Prav razmišljaš, ceniti se je treba, če se sam ne ceniš, te tudi drugi ne !!!

robert, February 18th, 2006 ob 9:31 pm

hehehe, budisticna logika je obratna. Bolj ko si radodaren, bolj si bogat… :-)

Dodaj komentar:
Ime:
E-posta: (Naslov ne bo objavljen)
Komentar: