S prijateljem sva bila na večerji Pri Pavli v stari Ljubljani. Za desert nama je prijazna gospa, ki je stregla, ponudila jabolčni štrudel. Štrudel mi je totalno pasal, a sem prej vprašal koliko stane. 400 sit. Zdelo se mi je preveč, zato sem ga odklonil.

In potem ugotovim: “Ej, želim si štrudel, a mi je 400 sit preveč. Kaj to pomeni? Da sam zase verjamem, da nisem vreden niti enega štrudla! Kako bom lahko kdaj bogatejši, če pa nisem vreden niti tega? Verjamem, da s tem šparanjem ustvarjam bogatstvo, v resnici pa je to navadna mentaliteta revnosti in ne-vrednosti.”

Takoj sem šel do gospe in naročil dva štrudla. Bila je vesela in me je pobožala po roki. Štrudel je hitro prinesla in povedala, da nama je odrezala dva ekstra velika kosa!

Pred petnajstimi leti smo imeli v Ljubljani Maximarket, Namo, Metalko in nekaj majhnih Mercatorjev. V teh trgovinah smo dobili vse, kar smo rabili. Danes je trgovin vsaj desetkrat več, kar pomeni, da tudi kupujemo desetkrat več stvari. In to pomeni, da se desetkrat več proizvaja, porablja, meče stran in dela. Vprašanje pa je, če je kdo zaradi tega “napredka” tudi desetkrat bolj zadovoljen?

Ena od stvari, na katero se lahko v življenju vedno zaneseš je McDonalds. V oddaljenih tujih krajih, kjer se počutiš nem ob nerazumljivih besedah, izgubljen sredi labirinta ulic, osamljen med tujimi ljudmi, ko ne veš pri katerih vratih vstopiš na avtobus in komu plačaš za vozovnico, je poslovalnica McDonaldsa prava ambasada domačnosti. Ne glede na to kje - v Evropi, Ameriki, Indiji ali Kitajski - v McDonaldsu je vedno enako čisto, vedno igra enaka zahodna pop glasba, vedno je vzdušje pisano in veselo, hrana prepoznavna in okusna. Točno veš kje naročiš, kje plačaš, kako odpreš kečap, kako zagrizeš v hamburger in kako potisneš slamico skozi pokrov kozarca. Veš kam po obedu odložiš pladenj, oziroma, kako ga lahko prijaznim čistilcem pustiš kar na mizi.

Odlomek iz knjige, ki jo pišem.

Danes je kitajsko novo leto. Ravno se pripravljam na predvanje “Tibet in Kitajska”, ki ga bom imel popoldne pri Amnesty International. Ob tem sem se spomnil na članek, ki sem ga napisal poleti v Pekingu in se mi zdi primeren tudi za današnji dan:

Ze nekaj casa nameravam napisati nekaj o Tibetu in Kitajski, pa ne najdem prave inspiracije, niti obcutki se ne uspejo izoblikovati v konkretne misli in besede. Namesto tega se sladoledi pridno en za drugim topijo v mojih ustih in rezervni kilogrami nabirajo okoli pasu. A morda bo danes - na 70-ti rojstni dan Njegove svetosti Dalaj Lame - drugace. Ce ne drugega je vredno vsaj poiskusiti.

Njegovega rojstnega dneva tu ne smemo praznovati; njegova slika je v Pekingu tako nezazeljena kot v Lhasi. Kljub temu sem bil zjutraj prijetno presenecen, ko sem odprl spletno stran CNN in na naslovnici zagledal njegov nasmejen obraz; ob pozivu, da naj na srecanju voditelji osmih najbogatejsih drzav sveta namenijo pozornost zmanjsevanju revscine v manjrazvitih delih sveta. “Ni dovolj le zmanjsevati trpljena”, pravi, “ampak tudi deliti vse dobro kar imamo z drugimi.”

Kljub temu, da gre celotni internetni promet prek vladnih filtrov ta novica ni bila zablokirana. Pred leti je bila spletna stran CNN na Kitajskem v celoti prepovedana. A to je postala blamaza za podobo spodobne in sodobne drzave, kakor zeli Kitajska nastopati v mednarodnem okviru. Prepoved je bila preklicana, za ceno tega, da se notri spusti tudi kaksna kriticna informacija.

V domacih medijih se to zgodi le na zelo kontroliran in selektiven nacin. Za primer, v casopisu je bilo objavljeno porocilo vladnega revizorja, da so razna ministrstva in druge institucije v lanskem letu nenamensko zapravile oziroma pokradle za dobro milijardo dolarjev sredstev. Medtem, ko 16. obletnica pokola studentov na Trgu nebeskega miru 4. junija v medijih ni bila omenjena niti z eno samo besedo, kot da se nikoli nic ni zgodilo. Nasprotno se krutosti japonske okupacije Kitajske izpred sestdesetih let vsakodnevno v vseh detailih in enostranskosti pogrevajo v stevilnih televizijskih serijah in filmih.

Z lastnimi napakami se je tezko soociti, svoje bolecine se je tezko dotakniti; lazje je upati, da jo bodo pokopale plasti casa; da bomo ob mnozici trenutnih distrakcij pozabili neprijetne stvari iz preteklosti. In najbrz jih bomo res.

Kakorkoli ze, na svoj sedemdeseti rojstni dan je Njegova svetost se vedno kitajski drzavni sovraznik stevilka 1. Kitajska se lahko tega veseli. Ce je tvoj glavni sovraznik prijeten budisticni menih in ne kaksen neobrit terorist, si kar na dobri poti. Uradno je njegova slika na Tibetu prepovedana, a v razlicnih krajih policija to prepoved izvaja z razlicno doslednostjo. Na nasem koncu lahko najdes sliko Njegove svetosti skoraj v vsaki hisi, v templjih, po vaseh na stenah kaksne trgovine ali restavracije. Policaji so vecinoma Tibetanci in menda se tudi pri njih doma na steni smehlja Dalaj Lama. V javnosti Tibetanci namesto njegove fizicne podobe pokazajo sliko Chenrezija, Bude socutja, za katerega poosebljenje Njegova svetost velja. Za Tibetance je on se vedno njihov prvi in edini duhovni voditelj; njegova odsotnost njihova najglobja bolecina.

V zadnjih letih je Njegova svetost naredil stevilne korake k temu, da bi svojo vizijo za prihodnost Tibeta priblizal kitajski viziji. Popolnoma se je odrekel teznjam po neodvisnosti in se zavzel za Tibet v okviru ene Kitajske. Vcasih izgleda, da kitajske oblasti tega niso opazile, a upam da gre le za previdnost in zakasnitev, ki je potrebna za to, da se notranje spremembe vidno manifestirajo navzven.

Skupaj s tem, da je Tibet del Kitajske se je zgodila ena zanimiva stvar: Kitajska je postala del Tibeta. Tibet s svojo velikostjo, praznostjo in nerazvitostjo daje celi drzavi nujno potrebno ravnotezje; Tibet je Kitajsko vzel v svoj objem, v svoje varstvo. Ne s pametjo, denarjem ali vojsko, ampak na nekem drugem bolj elementarnem nivoju. Buda socutja ne more spregledati srece in trpljenja 1400 milijonov ljudi. Zato bo vse v redu - kolikor je v tem svetu, kjer se stvari neprestano kvarijo, to pac mozno.

Lepo pa bi bilo doziveti, da bi se bolecina Tibeta razresila za casa zivljenja Njegove svetosti Dalaj Lame; da se ta odprta rana ne bi po nepotrebnem prenesla se v naslednjih nekaj desetletij.

Prevroce je za jasne misli… Naredil sem razglednico iz Pekinga.

V časopisu Dnevnik sem prebral zanimive besede novega Papeža Benedikta XVI:

“…človek [je] ustvarjen za ljubezen. To se sprva kaže predvsem kot erotika med moškim in žensko, šele kasneje pa postane agape oziroma darovanje samega sebe drugemu, kar je pravzaprav prava narava erosa.”

Spolno poželenje je ena najmočnejših sil v človeškem življenju; a pogosto ji pripisujemo neko banalnost in nizkotnost, pogosto se je bojimo ali poiskušamo manipulirati z njo. Zato je ne uspemo doživeti kot klic srca k preseganju ozkih meja obsedenosti samega s seboj, kot klic k darovanju vsega kar si in vsega kar imaš v dobro vsega sveta. Če spoznamo kaj v resnici je, bo vsaka gola rit na reklamnem panoju, vsak poljub, vsaka erekcija in vsaka vroča muca opomnik, da sta ljubezen in nesebična dobrota prava narava človeka.

“List z moje mize” je moj nov blog, preprost, bel list papirja na leseni podlagi, ki me spremlja že kakšnih sedem let.